• Jana Fak

When I die

Ko sem bila majhna sem velikokrat pobegnila v svoj svet, se ovila s čipko in si predstavljala, da sem v tistem trenutku najlepša nevesta na svetu. Vse moje iluzije so padle od takrat, vsa moja pričakovanja so izpuhtela in izginila v prostor. Danes ne upam in ne čakam več, da se bo zgodilo nekaj velikega. Danes živim za vsak ujet trenutek in diham s polnimi pljuči. Lahko bi govorila o smrti deklice, ki je nekoč brezupno verjela, da bodo veliki zvonovi nekega dne peli samo njej. In ob branju Rumijeve pesmi “When I die” me je spreletelo čez celo telo. Ni mi več pomembno v kaj sem verjela takrat in ta strah, ki je nekoč bil tako močno prisoten je umrl. Umrl je tisti stari del mene. Ostala je ljubezen. Čista ljubezen. In kdor to razume, lahko čuti z menoj. Naredil se je ogromen prostor. Tak, ki bi se ga včasih bala, ker ga nisem razumela. Strah pred neznanim. Strah kaj pa če me jutri več ne bo. In ta program, ki so mi ga nekoč dali sem prepisala. Danes razumem. Veliko smrti sem doživela. Svojih lastnih in tistih od najbližjih. Ne bom pozabila ene. Ko sem opazovala truplo prekrito z najlepšo belo čipko, ki je ležalo v majhni sobi polni ljudi, ko so objokovali umrlega, ker ne bo nikoli več zagledal sonca, sem jaz v tistem trenutku začutila spokojen mir in samo ljubezen. Telo mu ni služilo več in se je poslovil. Čeprav se nisva poznala dolgo, sem vso njegovo življenje, preden je izdahnil zadnji dih videla v njegovih lesketajočih se očeh. Oči so zrcalo duše, sem pomislila. “Hvala” mi je rekel s tihim in tresočim glasom. Hvala, da te ni strah biti ob meni, ker veš, da smo veliko več kot samo to kar vidimo pred sabo. Njegove posušene roke so se oklepale mojih. Vem, da se bova enkrat spet srečala. Ko bom poslednjič zaprla svoja usta, izdahnila svoj zadnji dih, bodo moje besede in duša pripadale svetu brez prostora in časa. Nato je odšel. When I die/ digitalna ilustracija 2021 #vsimojimoodi #ilustracija #rumi #poezija




9 views0 comments

Recent Posts

See All