Vsi moji moodi
Vsi moji moodi ali drugače vsa moja razpoloženja je en tak moj osebni projekt, ki sem ga začela lansko leto. Predvsem takrat, ko sem bila pri stricu na Pohorju (najlepše obdobje nasploh). Rekla sem si, da bom pisala in objavljala tisto, kar res čutim v danem trenutku. Ne samo same fine reči, zato, da bi bila priljubljena, temveč to kar se mi res dogaja. Zase in ker se mi zdi pomembno za vse moje ljube ljudi, ki me spremljajo, da vedo, da nisem neka super power women, zmeraj nasmejana, v perfektni pozi in okolju, ker nam tako narekujejo socialna omrežja in ker bi bilo dobro za poslovno pot. Nesramna bom in rekla bom grdo besedo. Kurc gleda in resnično se mi jebe, kot me je naučil moj ljubi Boštjan Polanec, da nima smisla pisat teh zvezdic, ker so hinavske. Res je Lubek prav imaš, ker tako vsi vemo, kaj stoji za tem. Za koji kurac potem cenzura? Kakšni hinavci smo, vsi. Samo ne priznamo si. Jaz delam na tem. Resnično. Vse to sem jaz. Jana, Janika in vse kar je vmes z vsemi mojimi moodi. Nabralo se jih je več kot 300 in odločila sem se, da jo izdam še v tiskani obliki. Brez lekture, popravkov, točno takšna kot je.
Danes nisem mogla vstat, ker me je bolelo celo telo. Ščitnica mi še nagaja in jo cartam, negujem in ne vprašaj me, kaj vse ne počnem, da bi Se počutila bolje. Vem le, da mi je še zmeraj težko spustit ta ščit in vem, da mi bo uspelo. 2 uri sem se spravljala k sebi. Si težila in si pisala listo, kaj vse moram narediti. Nič od tega mi ni uspelo. Sem odgovorna in vse bom naredila na rok. Vendar danes nisem zmogla potegnit ene črte. Sem zato nesposobna? Lena? Mogoče iz neke druge perspektive res. Vendar iz mojega zornega kota je edina stvar, ki jo lahko nardim ta, da si oprostim, ker vem, da resnično zmeraj dam vse od sebe. Moje telo še zmeraj ni Ok. Včasih imam energije za izvoz in premikam gore, včasih sem pa kot 90 letna stara gospa, ki jo boli vsak najmanjši košček telesa. In kako naj to pojasnim svojim klientom, ki nestrpno čakajo na rezultate? Ne vem, nimam drugega odgovora kot je ta, da sem iskrena. In ne dragi moji, ni se mi zmešalo. Končno sem začela videt smisel v svojem obstoju.
Ustvarjat v glavnem svoje lastne projekte je naslednji cilj. Stremim že ves čas k temu. Vse me sili v to, pa se še kar bojim in delujem iz strahu. Mic po mic napredujem. Moja Katjica bi to naredila drugače in vse “od jednom” in hvala draga, ker si res zmeraj tu zame in si mi vlila nove moči danes. Tukaj smo druga za drugo v vsakem trenutku. Hvaležna resnično.
In moj dananšnji mood:
"Vsak dan znova. Ne bo bolje, samo drugače bo. Prej, ko se sprijazniš in spustiš iluzije, ki te ovirajo in dejansko visijo samo na tankih pajkovih nitkah, lažje bo tvoje popotovanje in hitreje boš prehodil ta most."
Še sem tukaj.
Hvala, ker me spremljaš, bereš, slišiš in vzpodbujaš.
Janika