Lahkotnost
Vsak dan napredujemo. Tudi, takrat, ko se nam zdi, da se svet nikamor ne premika in vse stoji. Naša zavest se širi in vsak dan se zbudimo z več zavedanja. Konec leta 2020 je zame bil telesno in psihično zelo naporen. Delci mene so umirali in še zmeraj se mi zdi kot, da je to moj poslednji dan. Ker dejansko stara Janika umira, ta stari del nje. Nova pa se počasi sestavlja.
Velikokrat sem bila tiho in si nisem upala povedati na glas. Zato, ker mi je bilo zelo pomembno kaj si drugi mislijo o meni. Danes mi je najpomembneje to, kar si jaz mislim o sebi. Zato si danes podarjam najbolj fino bleščečo kronico in si rečem: “Carica si!”
Po vsem tem mi je uspelo premagati tisto najhušje. Začela sem sprejemat sebe. Ko se nehaš slepit in si priznaš vse, tudi tiste manj prijetne reči, se začne tvoj energetski tok spreminjati in vse teče. Krivdo, zamero, jezo, obsodbo puščam tam nekje za seboj, ker je ne potrebujem več. Če te nisem poklicala nazaj ali pa odgovorila na tvoje sporočilo je to zato, ker hranim svoj energijo, ki je zame, da ostajam živa zelo pomembna. Tega prej nisem razumela, ker sem mislila, da me bodo ljudje obsojali in da ne bom ljubljena. Prisotnost za vsakogar vsako sekundo me je stalo skoraj življenja. Občutek krivde, da ti ne bom ugajala je zares izginil. Danes mi nič ni treba. Kar ne pomeni, da nisem sočutna. Izbiram sebe.In ko pride ta čas, se bodo vse stvari postavile na svoje mesto. Tudi kava nekje na soncu in klepet pod čudovito drevesno koršnjo.
Med iskanjem ilustracije za današnjo objavo naletim na tole. Všeč mi je, ker je krokar tisti (zame), ki spominja na konec nekega obdobja. Konec zime, konec starega. Pomlad je pred vrati in z njo tudi današnja polna luna. Naj bo nežna in negovalna, ker je to dejansko res tisto kar najbolj šteje. Da smo nežni do sebe. Brez pritiskov, brez panike, brez te nepotrebne teže.
Jutri je nov dan. In z njim se rojeva novo življenje. Lahkotno.