Življenje v tem telesu - hrošči

Kot hrošči ujeti v lastni votlini tavamo in se nenehno vrtimo v krogu. Prestrašeno kukamo skozi odprtinico, nevedoči, da so medtem maratonci že zdavnaj odtekli svoj častni krog. V iskanju izgubljenega časa nenehno iščemo sebe dokler ne zapustimo to telo. Kaj pa, če bi tokrat naredili drugače, zlezli iz votlinice in pustili soncu, da nas malo opeče. Nič ni narobe s tem, da kdaj kaj občutimo. Včasih pač malo boli.

Ampak povem ti, da boš tisti dan, ko bo tvoje telo končno lahko lahkotno poplesavalo povsod okrog, zavestno in brez strahu pred vso to bolečino in težo, ki jo s seboj nosi dan, najbolj srečen človek. Končno boš začutil kako lepo je biti živ. Da vsaka sekunda v tem izkustvu šteje in da te jutri mogoče ne bo več tukaj.

Ne vemo kaj sledi, lahko samo sklepamo. Jaz sem se odločila, da spustim tega hroščka iz svoje votline in da zaupam življenju. Trenutku, tukaj in zdaj in dovolim (končno) brez zadržkov, da življenje teče k meni in skozi mene. Razumem, da kdaj kaj boli. Vendar je moje dojemanje sveta tisto s katerega zornega kota bom pogledala.

Mirno bom izstopila iz teh konceptov, ker mi ne služijo več. Prižgala svojo luč in rekla da.

Kaj pa če se za to težko in že rahlo prašno žametno zaveso skirva povsem drug, lepši svet?

#vsimojimoodi #življenjevtemtelesu #ilustracija